Žalna seja na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti dne 19. 6. 2000
Govor akademika prof. dr. Franceta Bernika, predsednika SAZU
Spoštovani,
Poslavljamo se od našega rednega člana prof. dr. Lojzeta Vodovnika, ki je preminil v sredo, 14. junija, nenadoma in prezgodaj. Prezgodaj pravim zato, ker je vsaka smrt prezgodnja, smrt našega kolega in prijatelja še celo, dodati pa je treba, da je bilo vse življenje akademika Vodovnika v znamenju zgodaj, hitro, skoraj predčasno, kot da bi pokojni moral po nekem nam neznanem ukazu hiteti, če je hotel uresničiti svoje načrte in izživeti vso svojo izjemno raziskovalno energijo.
Član Slovenske akademije znanosti in umetnosti je akad. Vodovnik postal zgodaj, pri svojih triinštiridesetih letih, in to tedaj, ko pomlajevanje članstva ni bila programska težnja naše ustanove, kar je zanj pomenilo veliko priznanje. Ob izvolitvi za izrednega, takrat dopisnega člana, je postal drugi najmlajši član Akademije. To je ostal še nekaj časa.
Tudi na Univerzi v Ljubljani je začel strmo pedagoško kariero zgodaj, komaj štiridesetleten je bil izvoljen za prodekana, čez dve leti za dekana Fakultete za elektrotehniko. Povsod, kjer je deloval, je bil ali prvi ali na začetku. Na primer: po enoletni specializaciji na Inštitutu za tehnologijo v Clevelandu v Združenih državah Amerike je leta 1965 na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani ustanovil Laboratorij za biokibernetiko. Bil je začetnik biokibernetike pri nas.
Za znanstvenoraziskovalno delo Lojzeta Vodovnika je značilno povezovanje in sodelovanje tehnike in medicine. Pri tem je bil prodoren znanstvenik, iznajditeljski raziskovalec, med prvimi maloštevilnimi, ki mu je v elektroterapiji uspelo doseči svetovni vrh in se že zgodaj mednarodno uveljaviti.
Goethe je zapisal, da je človek, kolikor uporablja svoje zdrave čute, “največji in najnatančnejši fizikalni aparat, kar jih sploh obstaja”. Veliki nemški in evropski pesnik, tudi naravoslovec, seveda ni mogel slutiti, kaj šele vedeti, da bo nekoč obstajala znanost, tehniška znanost, ki bo pomagala človeku, in terapevtsko učinkovala na njegove bolečine in bolezni, ekstremitete, hrbtenjače ali možgane, na zaraščanje ran, rast kosti in delovanje mehkih organov. V tem je humana, v najglobljem pomenu človekoljubna funkcija tehniške znanosti, funkcija biokibernetike in nevrokibernetike, ki jima je akad. Vodovnik pripadal in zvesto služil vse življenje. Kot se je že zgodaj odločil – bolj intuitivno kot zavestno – za znanost, katere dosežki so namenjeni v dobro človeku, zdravju in kakovosti življenja, je bil akad. Vodovnik tudi sam odprt, socializiran, skrajno nesebičen značaj, vedno pripravljen sprejeti funkcije splošnega pomena. Sodil je med tiste naše člane, ki so prevzete obveznosti izpolnjevali uspešno in odgovorno. Kot tajnik razreda za matematične, fizikalne, kemijske in tehniške vede, kot član predsedstva je s svojo zagnanostjo in svetlim razpoloženjem veliko storil tako za notranjo razgibanost Akademije kot za njen ugled v domači javnosti in v svetu.
Spomnimo se tudi v tem duhu akad. Lojzeta Vodovnika in počastimo njegovo osebnost in znanstveno delo z enominutnim molkom. Slava in hvala mu!