Z modeliranjem električnih tokov in elektromagnetnih polj dobimo koristen vpogled v proces elektroporacije. Eksperimentiranje na modelih je preprostejše in precej bolj fleksibilno kot poizkusi na resničnih bioloških sistemih, včasih pa je tudi edini način, kako ovrednotiti vpliv določenih dejavnikov ali eksperimentalnih pogojev. Pri tem je potrebno upoštevati, da model poenostavlja dejanske razmere. Kot tak lahko nudi dodatne informacije in vpoglede, ne more pa nadomestiti poizkusov na bioloških sistemih.
Pri modeliranju uporabljamo dva pristopa – analitičnega in numeričnega. Z analitičnimi metodami dobimo rešitve v obliki formul in s tem vpogled v fizikalno ozadje dogajanja, vendar pa so uporabne le pri preprostih geometrijah in linearnih pojavih. Prav nasprotno je z numeričnimi metodami, ki so uporabne tudi pri najbolj zapletenih pogojih, vendar pa z njimi ne dobimo eksplicitnih izrazov. Pri tkivih zaradi njihove heterogene zgradbe uporaba analitičnih metod praktično ni mogoča, uporabne pa so numerične metode, predvsem metoda končnih elementov. Bistvo te metode je razdelitev modela na majhne enote (končne elemente), znotraj katerih električne lastnosti opisuje vnaprej definirana funkcija, in reševanje enačb v vsaki od teh enot. Za namen numeričnega reševanja smo opremljeni z najnovejšimi računalniškimi delovnimi postajami in programsko opremo za računalniško modeliranje, kot je COMSOL Multiphysics (Comsol Inc.).
Slika: Tridimenzionalni numerični model globje ležečega tumorja v jetrih z vstavljenimi igelnimi elektrodami. Tumor (obarvan rdeče) se je nahajal med spodnjo votlo veno in glavnimi jetrnimi venami (obarvane modro). Ref: Kranjc et al, PLOS One, 2012.